Nov sistem spletnih komentarjev in kooperacije
Socialna omrežja so široko prepredla svetovni splet. Internetna revolucija je omogočila svobodno izražanje in izmenjavo mnenj velikemu delu populacije, na kratko e-participacija. V zadnjih letih so se pojavili številni blogi in mnenjske strani pri časopisih, da o programih za socialna omrežja (Facebook, Twitter) sploh ne govorimo. Bralci tudi zelo radi komentirajo članke v revijah in časopisih. V Sloveniji so (ali so bili) najbolj aktivni komentatorji in blogerji pri večjih spletnih medijih, kot so 24ur.com, siol.net, rtvslo.si, delo.si, dnevnik.si, finance.si … če jih naštejemo samo nekaj.
Kot se je internet vse bolj širil med splošno populacijo, tako je padal tudi nivo komentarjev. Konec prejšnjega desetletja so pomanjkljivosti anonimnih spletnih komentarjev dokončno pretehtale nad pozitivnimi lastnostmi. V zadnjem času je tako prišlo celo do ukinitve komentarjev na portalu dnevnik.si. Vendar (ironično), je takoj potem upadla obiskanost tega portala za celih 38% (vir moss-soz.si) s trendom nadaljnjega padanja. Portal www.delo.si (podobne politične usmeritve), ki komentiranja ni ukinil, pa beleži približno enako obiskanost. Graf obiskanosti za zadnje leto je na spodnji sliki.
Ta dogodek kaže na ugotovitev, da obiskovalci portalov na splošno berejo komentarje in tudi sami radi komentirajo. Trdim, da bi medij, ki bi zagotovil komentiranje vsebine na višjem nivoju, zagotovil višjo “dodano vrednost” k svoji vsebini in zato pritegnil več bralcev. Preden pa začnemo iskati rešitev, najprej poglejmo slabosti povprečnega sistema komentiranja.
Slabosti spletnih forumov, blogov in komentarjev
Forumi, blogi in komentarji se navadno “izrodijo” iz naslednjih vzrokov:
- trivialnost: večina prispevkov je enostavnih in preprostih. Udeleženci pretežno podajajo svoje mnenje, manj pa dejstva, dodatna vprašanja in nove informacije. Tudi kompleksne družbene teme se obdelujejo preveč lahkotno in enostransko. Vsebino debat je dostikrat težko izločiti iz “dvobojev” med udeleženci. Tehtni prispevki, ki prinašajo dodano vrednost, se izgubijo v povprečju.
- (ne)verodostojnost: komentatorji redko navajajo vire ali osnove za svoje trditve. Tako ne moremo vedeti, ali so njihove navedbe resnične.
- kaotičnost: v veliki količini blogov in forumov se teme obdelujejo na različne načine, predlogi oziroma ideje pa niso jasno razvidne. Praktično jih ni mogoče organizirati in urediti tako, da bi bile uporabne kot referenca za kasnejše podobne teme in problematiko.
- impotentnost: iz večine debat in blogov ni mogoče razbrati zaključka (soglasje, ni soglasja) in poti do rešitve problema (predloga ukrepa), zato iz tega ni mogoče izpeljati osnove za akcijo ali ukrep.
- reprezentativnost: tudi če iz debate izluščimo nek zaključek ali rdečo nit, pa je to še vedno le spletno mnenje nedoločljivega števila in strokovnosti udeležencev, za katerega ne moremo oceniti dejanske teže oziroma pomembnosti.
- kratkotrajnost: večina debat zamre v povprečju po 14 dneh. Po tem času jih je težko najti, ker jih “prekrijejo” nove debate in teme. Četudi kasneje postanejo spet aktualne, se v praksi informacije (podatki, mnenja in ideje) iz teh debat nikoli več na uporabijo.
Res pa je, da tudi v drugih državah ni stanje na tem področju nič boljše. Čeprav je bilo na področju e-participacije opravljenih mnogo znanstvenih raziskav, vsaj v večjih medijih ni bilo resnejših poskusov nadgradnje sistema komentiranja.